News

17-December-2014
Ultralight bicycle bag


Have you ever wondered what onions, plums and Brussels sprouts have in common? They are all edible by humans of course, but other than that they have another significant common point: they are all packed in similar plastic mesh bags, the essential ingredient for an ultralight bicycle bag. See the details at http://iikmisc.blogspot.com/2014/12/ultralight-bicycle-bag.html



9-April-2014
Brevet 1000 km: spomladanska 1000ka
This is a report from early 1000 km brevet organized in Slovenia. In Slovene only (for now).
 

Oprema za 1000 km.

V znanstvenih krogih je splošno sprejeto dejstvo, da človekov bioritem sledi znani periodični funkciji: sinus-kosinus-sinus-kosinus. Radio Erevan pritrjuje, da je načeloma res, da po isti funkciji utripajo tudi življenja pripadnikov Randonneurs Slovenija. Vendar, dodaja Radio, pri tej subspecii speciesa Homo so pogosta obdobja z bioritemsko anomalijo. Kaže, da je letos eno tako obdobje. Po velikem sinusnem valu z viškom na brevetu Pariz-Brest-Pariz, se je za naslednja leta napovedovala umirjena kosinusna dolina. A vsem fizikalnim in naravnim zakonom navkljub, se je randonneurska scena obrnila ravno nasprotno: razmahnila se je nova strast zbiranja brevetov, kilometrov, značk, medalj, pokalov, kartončkov in različnih naslovov tipa "naj" in "super". Prava mala inflacija novih in novih izzivov, ki ne da dihat nekaterim, resda bolj starejšim kolegom, ki so že upali, da se bo randonneurska norija nehala in da bodo v kosinusni dolini mirno uživali zasluženo brevetaško penzijo. A nič ne bo iz tega! Breveti ne poznajo recesije in v želji k čimprejšnjem vstopu v novo konjunkturno obdobje neučakani udeleženci v udarniškem slogu presegajo vse norme, v kilometrih in v urah. Resda so pri tem nekateri neprevidni, se zaletavajo v ograje ali med seboj, tu pa tam kakega oplazi avto, nekatere odpeljejo v bolnišnico, ampak po nekaj tednih je vse na svojem mestu in že je na vrsti nova dirka - uups, pardon: uživancija.

V ta začarani randonneurski ples se je ujel tudi dobri človek iz Ljubljane. Recimo mu kar po domače: Iik. Po brevetu PBP je najprej podlegel skušnjavi imenovani Fleche Slovenija, nato pa se začel ozirati po naslednji prečki na neskončni randonneurski lojtri, namreč naslovu »Randonneur 5000“. Njemu v zagovor, nekomu drugemu pa v čast, lahko zapišemo, da bi verjetno že zdavnaj obesil na klin svoje randonneurske crocse,če mu ob strani ne bi stal dolgoletni kolesarski prijatelj in brevetaški guru, Darko. Ta ga je moralno spodbujal v časih ko je Iik omahoval in ga tudi zalagal z različnimi kolesarskimi mazili in šamponi v časih ko so Iik-ja mučile bolečine v sklepih ali ko bi skoraj preskočil redno tedensko tuširanje.

In tako je val randonneurskih dogodkov in nekontrolirane ambicioznosti postavil Iik-ja dne 27.3.2014 na štart najdaljšega slovenskega breveta: spomladanske 1000ke. Zaradi bolečin v križu je sicer odločitev o udeležbi odlagal do zadnjega razumnega roka, a prepričala so ga tri dejstva: (a) to je bila zadnja prilika da z enim brevetom osvoji naslov Randonneur 5000; (b) če že mora na brevet, potem naj bo to v velikem slogu in (c) relativno nizka štartnina. Četrti, in verjetno najbolj pomemben razlog pa je bilo to, da je po nekaj mesecih nedejavnosti bil lačen kakršne koli avanture. In 1000 km brevet je bil ravno to – avantura, izziv, nevsakdanji dogodek, ki je imel potencial da še dolgo žari v spominu.

Hitro po štartu breveta v Sežani se je kolona randonneurjev raztegnila. Iik, ki je v zadnjih letih vzsled nekaj nepričakovanih padcev postal previdnejši, se je ustalil v zadnji tretjini kolone. Že do Nove Gorice je opazil, da njegov roadbook ni pretirano zanesljiv. Ko je v Gorici zašel že v prvem križišču in pristal v slepi ulici na dvorišču doma ostarelih, se je odločil da se priklopi trem italijanom in njihovi nezmotljivi GPS navigaciji. In držal se jih je kot klop naslednjih 500 km. Spotoma pa se je družba začela večati. V nekem bistroju so pobrali še dva italijana, ki sta že po 200 km spala z glavo na šanku, med skodelico kapučina in napol konzumiranim rogljičem. Med potjo je skupina absorbirala še Damjana, ki je odpadel od glavne skupine; GPS mu je odpovedal in se je z veseljem kot naslednji vagonček priklopil na italijanski vlak. Prvotna skupina je držala hiter a znosen tempo, tako da je tudi Iik lahko oddelal svoj del dolžnosti na „firungi“. Potem pa se je spredaj med italijani vnela borba začast in oblast. Italijana, ki sta se pridružila zadnja, sta v skupino prinesla novo dinamiko. Pripadala sta dvema različnima generacijama. Ta mladi je hotel starini pokazati kaj se to pravi dostojen tempo, ta stari pa je mulcu jel dokazovati da „brez starca ni udarca“. Tisti na elastiki od zadaj so še najbolj trpeli zaradi te medgenaracijske nesloge. Nategovanj polni so bili zlasti rondoji, kjer so vodeči pred vstopom upočasnili tempo nato pa pri izhodu stopili na pedale kot bi jih lovila divja zver. Glede na število rondojev na tej trasi je bila to prava Kitajska tortura. Še najbolj je Iik bil vesel vzponov na nadvoze – tam so italijani nekoliko omagali in je lahko za trenutek predahnil. Naslednja noč je bila velik preizkus vztrajnosti in volje. Kar naenkrat so se oglasile boleče mišice, ena v vratu, druga v roki, žulji na riti. Telo je instiktivno iskalo novo ravnotežno lego, bicikel se je nagnil na levo stran in Iik ga pri najboljši volji nikakor ni mogel izravnati. Stiskal je zobe, preganjal črne misli o odstopu in do konca noči je ohranjal stik s skupino samo iz strahu da bi sam bil obsojen na navigacijo po roadbooku, kateremu ni kaj dosti zaupal – kot se je kasneje izkazalo popolnoma neupravičeno.

Med enim krajšim nočnim postankom se je Iik zapletel in padel v jarek ob cesti. Zdrsnilo mu je na mokri travi in je pristal na dnu jarka v blatu, s seboj je potegnil še bicikel. Za dobro mero mu je spodrsnilo še enkrat, ko se je vlačil iz jarka nazaj, tako da so se ostali randonneurji že izgubljali v daljavi, ko je on vpil „čakaj, čakaj!“ in se poskušal spomniti kako se to reče v italijanščini. Randonneurstvo je sicer znano po solidarnosti in pomoči sotrpinu, a tisto noč so izgleda vsi gledali predvsem na lastno preživetje. Padec ni končal s poškodbami na telesu ali kolesu in Iik se je potrudil, da jih je dohitel. Na kontrolni točki pri 588 km so se italijani čekirali v hotel in odšli spat. Damjan in Iik sta si oddahnila. Odločila sta nadaljevati samostojno, s trdno vero v Damjanov GPS in rezervno baterijo. A ta tehnika je crknila ob prvem poskusu uporabe in ostala sta prepuščena na milost in nemilost papirnega roadbooka. Že prvi izviv, ki je prišel po 10 km - najti pot skozi Bologno – je pokazal, da je roadbook zanesljiv partner, no ..., kot vsi partnerji, ne popolnoma brezhiben. V dvoumnih situacijah sta uporabila staro preskušeno pravilo: „kartu čitaj – seljaka pitaj“. Italija ponoči niti ni tako neobljudena kot legenda pravi. Ponoči je resda večinoma naseljena s predstavnicami nežnejšega spola, ki so tiste noči bile precej pomanjkljivo oblečene, tako da se je randonneurjem milo storilo in so čutili potrebo da jih objamejo in pogrejejo. Ampak časovni limiti breveta niso dovoljevali pretiranega ustavljanja;škoda, ker bi s tem zdaj že ponarodeli izrek da je brevet „ena sama uživancija“dobil popolnoma nov pomen.

1000 km brevet je boj, z bolj ali manj hudimi posledicami.

Z Damjanom sta se ponoči ustavila na prvem počitku, zaradi mraza sta spala le kakih 15 minut, nato pa hitro naprej in z zoro sta bila v Forliju. Drugo jutro sta se zleknila na klopci še za kake pol ure, se še ustavila na pizzi in popoldne na predzadnji kontrolni točki nepričakovano dohitela glavno skupino (ki si je očitno privoščila dolg spanec). Tam so Iik-ju dopumpali zadnjo gumo, ju oskrbeli z vodo, in že sta bila nared za zadnji naskok. Bil je to pomemben psihološki prelomnik: ostalo je manj kot 200 km. A utrujenost je naredila svoje in ponoči, v trenutku nepazljivosti, se je Iik zaletel v odbojno ograjo. Tisti trenutek sicer ni čutil posledic, te so prišle kak dan kasneje z bolečinami, ki kažejo na zlomljeno rebro. Vseeno, to je bil znak, da je čas za še en počitek. Damjan je bil drugega mnenja, nabit z navalom adrenalina vohajoč bližnji konec breveta, zato sta se sporazumno razšla. Zadnjih 130 km je tako Iik udejanil osnovno pravilo breveta: da vsak randonneur mora biti sam in samozadosten.

Ko je drugo jutro prišel na končno kontrolo na železniški postaji v Sežani, je moral priznati da je izmučen. V zadnjih kilometrih se je kratkočasil s preštevanjem bolečih točk; naštel jih je 7, enakomerno porazdeljenih od stopal do glave. A obenem je na koncu čutil globoko zadovoljstvo z opravljenim podvigom. Čakajoč na avtobus za Ljubljano se je usedel na vrt bližnjega hotela, kjer so stalne stranke ob jutranji kavici pametovale o možnostih Chelsea v ligi prvakov. Ob poslušanju se je rahlo nasmihal. Na zunaj ni bil videti kaj prida, od znotraj pa si je dovolil majhno nečimrnost, da se počuti kot Superman, ki se je, po opravljenem herojskem dejanju, ravnokar preoblekel nazaj v svoj vsakdanji outfit. In še sedaj, ko se kdaj pa kdaj spomni tega štiridnevnega dogodka, ga prevzame enak nesramni občutek.

P.S. Za še en epski dogodek v svoji kolesarski seriji se Iik zahvaljuje organizatorju za realizacijo breveta, Darku za spodbudo, Simonu za prevoz in Damjanu ter italijanom za skupno vožnjo in druženje.

21-January-2014
Comments preview

Due to increased number of spam comments on this blog I turned on comment preview feature. I will preview your comments before they are published. I hope this will not turn you off, comments - dealing with the subject of this blog - are very welcomed!

18-April-2013
Rain shell gloves

Having problems with freezing hands in the rain? Read about how to make simple and useful rain shell gloves from a cover of a magazine: here.

25-November-2012
Cyclocross - a cycling (nano)adventure

Everybody needs some kind of adventure from time to time, to change the mindset and add a bit of spice and diversity to our lives. However, few people have the inclination, money or time to walk to the South Pole or swim across the Atlantic. Not many even consider to ride around the Globe. If you are one of them, don't despair. Those who are too occupied earning for a living on a day-to-day basis can have their necessary dose of adrenalin as well. It usually comes as a week-end trip over a day or two, which some call S24O bike rides. Alastair Humphreys calls it a microadventure. And if microadventure is too big for you, may I propose a nanoadventure: an afternoon spent in the cyclocross style, cycling the forest trails on a (modified) road bike. However small it may sound, at the end of your nanoadventure, once you come back to tarmac after an hour of navigating through the woods, you'll feel like you've found a hidden treasure that's been lying neglected not far from the roads that you'd been riding all your life.

Late autumn and winter is the right season for cyclocross. Early snow in October this year brought down young, inexperienced trees that fell across the road - a perfect cyclocross-course setting.

Silent forest roads.

Hiking markings indicate that you're on the right track.

You don't need a special cyclocross or a mouintain bike. A road bike with slightly wider tyres is OK. Catching your balance on slick 25-622 tyres is additional source of adrenalin. A compact double chainring (50/34) and 12-27 cassete will get you over mostly anything but, if not, ...

... when the road gets too steep, put the bike on your shoulder and run uphill. That's the point of cyclocross and that's what makes the difference to mountain biking. Of course, light bike is much preferred.

15-July-2012
Lessons learned from brevets

Dodging the storm

Last year I had a wonderful time on the Paris-Brest-Paris brevet. Brevet is not a race but it isn’t a tourist trip either. On PBP you have to complete 1240 km in under 90 hours, which means you’ll have to cycle day and night. Riding long distances, especially throughout the night, holds a particular magic. If you ride in a group however, there is a chance that the group pace will not be compatible to your own and you might end up hating the whole experience. Riding a brevet on your own, without the organization, the card, control points and stamps is an alternative, which I exploited in more detail this July.

To test the new approach I tried to ride the itinerary of the organized Slovenian 1000 km brevet with the time limit of 75 hours. Of course I changed few things to suit me better, for example I started from my home in Ljubljana and not from the official start in Ajdovščina, which is 70 km away. I still allowed some form of competitiveness, not to totally loose tension: I set my goal to complete 1000 km in 60 hours. The tactic was to ride lightly paced, well bellow aerobic threshold, with an overall average speed of 20 km/h (50 hours of riding) and with 10 hours of rests. In this way, I should never tire or fall in any crisis. If this wouldn’t work out, I still had 15 hours of bonus.

Crocs fit me like a glove now.

A quick briefing from this ride follows. I started at 5:04 in Ljubljana, and joined the brevet itinerary at Podpeč, 15 km away. The initial 200 km until Italy were flying by in great spirit. Subsequent high temperatures and a few climbs resulted in a slight crisis, which I overcame with frequent water stops (petrol stations, bars and fountains), wearing a wet bandana on the head and with slower pace up the hills - this tactic has proven to work. I managed to dodge all the local summer storms. The biggest climb of the route to Soriška planina followed, I cycled it in the evening coming to the top at 22:00, making 320 km. However, a soreness of my bottom started to develop. After the night downhill drop I took a 21 minutes stop in a rest area and even succeeded to sleep a few minutes on the bench. This refreshed me for another two or three hours until the second big climb to Jezerski vrh. I didn’t like the idea of riding down from the top during the night (this downhill section on the Austrian side is one of the best rides in the whole region, so it’s a pity not to fully enjoy it in daylight), therefore I took three more quick stops (once in the field and two times on a bench in bus stops). It was around the 400 km mark and 24 hours of the trip. Roads in Austria are smooth but narrow, and drivers are considerate but fast, so I was looking forward to coming back to Slovenia. My homeland however greeted me with just another road with crazy traffic, so even a side climb to Ribnica with some steep sections was a relief. Sore ass was now giving me a hell of a hard time, and the heat was not helping either, so, slowly, thoughts about quitting creeped in. When I came close to Maribor, I quickly surrendered and decided to quit at 555 km and just under 33 hours. Maribor was a good place to quit since there are frequent, albeit long train connections to Ljubljana.

Of course, as soon as I sat in the train and started thinking logically, I regretted my decision. My pace was still within my goal of 60 hours per 1,000 km, the majority of the climbs were behind me, I was not particularly tired, more frequent stops would probably help to ease the soreness and I could have expected to finish the brevet in respectable time. But the rules of "solo brevets" are not as strict as in the organized ones, this was not a war to the last drop of blood and I am not Lance Armstrong to curse my quitting till the end of my days.

Much more importantly, I realized that riding in a brevet style could be another exciting form of cycle touring – and ultralight cycle touring in particular. Riding in a brevet style, over the whole 24 hours, opens totally new possibilities. These kind of rides usually involve a few short sleep stops (“power sleep”) and they do not require camping equipment. This greatly reduces the amount of luggage without any restrictions about riding longer distances or finding a place to sleep. From my experience, two to four instances of 30 to 45 minutes of sleep is all you need in 24 hours. You can crash in anywhere: in a designated rest area, on a bench of a bus stop, on a petrol station, in the forest or just by the side of the road. (Notice: when sleeping in the grass beware of ticks; I got two on this trip). On a longer tour (about a month or so) you probably wouldn’t ride this way on a day-to-day basis. But you could mix 24h or 48h riding with shorter episodes, staying in hotels every second or third day – reducing overall costs.  

This sort of riding might also be useful to those that are “time challenged” and are looking for a longer tour in a short time. It is an alternative of the so-called S24O bike rides - sub 24 hours overnight tours (starting in the afternoon, cycling to the camp and returning the next day) - but without the need of camping equipment.

I carried my stuff in a beheaded PVC bottle in a bottle cage,
jersey pockets and in a small camera bag on the handlebar.

Packing list from this trip:

Bicycle: 7788 g

bike

lock

computer

Carriers: 180 g

2 bottle cages

front bag on the handlebar (a camera bag)

water bottle

water bottle with the top cut off

Wearing: 766 g

bandanna

glases

cycling gloves

jersey

cycling shorts

socks

crocs

Other clothes: 220 g

wind jacket

arm warmers

nylon socks

plasstic foil/plastic bags

plastic gloves

Night riding: 404 g

reflective bands

front light

headlight

rear light

spare batteries

Photography: 150 g

camera

Tools & spares: 180 g

pump

patch kit

2 tire levers

2 minitools (allen keys, screwdriver, chain tool, hex keys, spoke key)

razor blade

spare tube

duct tape

Medical & hygienic kit: 18 g

skin ointment

white medical tape

Miscellaneous: 96 g

cue sheets

ID

cell phone

keys

Food: 350 g

nuts

sandwiches

energy bars

Water: 900 g

Total, without food and water: 9802 g

Total, without bike, food and water: 2014 g

27-March-2012
Antelope Gnu on Flèche Slovenia

This is a briefing from a wonderful 24-hour cycling event "Flèche Slovenia 2012" on March 23 to 25. In Slovene only.

Slika s strani: http://animal.discovery.com/mammals/wildebeest/

Živinče imenovano Antilopa Gnu (Connochaetes gnou) naseljuje v tisočih, da, celo stotisočih, savanska prostranstva Afrike. Ljubi zlasti predele posejane z meteorskimi kraterji kjer je trava sočnejša in zelenejša. Vendar je to vrsto presenetljivo mogoče zaslediti tudi izven njenih tipičnih habitatov. Štiri osebke te elegantne antilope so tako videli na migraciji med Moskvo in Odeso že daljnega leta 1936. Drugo nenavadno videnje se je pripetilo letos, 24. marca in v noči na 25. marec, ko so trije primerki tavali na 200 kilometrski razdalji med slovenskim krasom in Benetkami. Le kako naj si razložimo to osupljivo dejstvo? Navidez nepovezan, toda v bistvu logičen odgovor se glasi: Flèche Slovenia 2012.

WTF je Flèche Slovenia? V nasprotju s pojmi "brevet" in "randonneur", ki jih je težko razumeti in še težje razložiti, ima Flèche ne samo logično razlago, ampak tudi simboliko in tradicijo. Gre za 24 urno vožnjo manjših skupin kolesarjev, lahko bi rekli nekakšen obrnjeni ekipni kronometer, kjer ni fiksirana razdalja ampak čas. Tradicija izhaja iz Francije, ki je sploh izvorna dežela brevetov, kjer se, kot praznovanje začetka kolesarske sezone okoli velike noči, ekipe iz vseh koncev države odpravijo na 24 urno vožnjo in se vse srečajo v enem kraju. Prispodoba s puščicami ki letijo iz vseh smeri v eno tarčo je vsebovana v imenu dogodka.
Le 14 dni od prvega letošnjega breveta v Novi Gorici, ki ga je krasila velika udeležba in odlična izpeljava, se je v organizaciji Randonneurs Slovenija med 23. in 25. marcem odvil že drugi brevet dogodek v zgodnji pomladi. Randonneurji iz Slovenije in kolegi iz Avstrije in Hrvaške so se zopet zbobnali skupaj, tokrat na premierni predstavi Flèche Slovenia.

Med njimi se je znašla tudi ekipa Moštva antilope gnu. Trije neustrašni kolesarji so se zbrali da odpeljejo minimalistično varianto Flècha, torej tako, ki ima najmanjšo še dovoljeno ekipo (3), najmanjše število kilometrov (360), najmanj kontrolnih točk (4). Odločitev o minimalistični varianti je le na prvi pogled neambiciozna in dolgočasna. Pozornemu in bistremu opazovalcu namreč ne bo ušel zvit in prikrit namen ekipe antilop: osvojiti, prvič v zgodovini, mali kristalni globus. Namreč, na Flèchu se podeljujeta le dva pokala: najboljši ekipi in ta zadnji ekipi. Iz lastnih izkušenj z breveti - o katerih že vrabci čivkajo, da niso dirke ampak druženja, obenem pa se vsi udeleženi grebejo za čim boljši rezultat kot da gre za život ili smrt - so Antilopovci pravilno ocenili, da se bo bolestnih ambicioznežev za veliki kristalni globus trlo kot pečk, medtem ko bo ubogi mali pokal osamljeno žaloval v kotu.

In zgodilo se je natanko to. Antilope so osvojile mali pokal! Huraaaa!

Toda, da ne bo kdo mislil, da je šlo na lahko! Prvič, bil je potreben hirurško natančen načrt. Antilope so toplokrvne živali in so alergične na mraz. Zato je bilo potrebno izbrati traso kjer bo visoka temperatura blagodejno oblivala od naporov in dehidriranosti izmučena kolesarska telesa. Obmorske ravnine z blago klimo in nadmorsko višino nekaj metrov so se tako ponujale same od sebe. Prekolesariti 360 km v 24 urah ni posebno herojsko dejanje, zato pa je toliko bolj psihološko zahteven podvig, da vožnjo obdržiš pod kontrolo in ne padeš v kaj pogosto skušnjavo da do onemoglosti navijaš tempo. Zaradi tega je kapetan ekipe zaukazal vožnjo na ta mali šajbi. Kršitelje je čakala strahovita kazen - ki je na srečo ni bilo treba izreči, saj je ekipa v tem pogledu delovala brezhibno.

Ekipni duh je zahteval tudi nekaj prilagajanja. Kapetan ekipe je tako bil prisiljen odreči se svojemu priljubljenemu kolesarskemu obuvalu (crocsi), saj bi z njimi bil daleč prehiter, ni se pa mogel ponižati s tacanjem v pravih kolesarskih čevljih (a.k.a. pingvinschuhe), zato je ubral neko srednjo pot. Tudi drugi člani so sledili svetlemu zgledu samoodrekanja: eden je stisnil zobe in proti svojim lightweight verskim prepričanjem vzel bidon do vrha napolnjen z vodo, drugi je zaradi višje sile treking bicikel nadomestil s specialko.

Dober plan pomeni pol uspeha. Za drugo polovico se je bilo potrebno samo še malo potruditi. Antilope so udejanjenje plana izpeljale dokaj suvereno. Vožnja je bila mirna, stabilna in večinoma uživaška. Nagubani slovenski kras je vse prehitro zamenjala italijanska obmorska ravnina z ravno in dokaj prometno cesto. Vožnjo si je ekipa popestrila z nejkaj turistično-gastronomskimi vložki, v spominu izstopajo: ogled starega centra Portogruara s poševnim cerkvenim stolpom, pogovor s stalnimi prebivalci čakalnice na železniški postaji v Mestrah, nočne kavice in čik pavze, dodatni izleti izven trase zaradi različne interpretacije roadbooka ter nočni pomenki z drugimi ekipami, ki so tudi belile glavo kako zabušiti čas do devete ure zjutraj v cilju v Temnici.

Nekoliko preveč postankov tekom trase je na koncu rezultiralo v rahli paniki in drncu proti cilju, kjer je bilo nekaj manjše kolateralne škode, ki pa se je - v najboljši maniri ekipne preizkušnje - porazdelila enakomerno po članih. Tako jo je eden fasal v obliki nategnjenih kolenskih vezi, drugi kot glikogenski infarkt, tretji pa v obliki nekaj dodatnih kilometrov zaradi ignoriranja roadbooka. Dokaj srhljiv zaključek je bil v foto finišu (za nekatere resda v slow-motionu) čez klanec iz Dornberka in v stilu terorističnih thrillerjev  - ko 5 sekund preden bi razneslo tempirano bombo inteligentni beli anglosaksonec iz množice rdečih, modrih in belih žičk izbere edino pravo in jo prereže - je ekipa Antilop natanko 1 minuto pred iztekom roka 24 ur ponosno hrzala na vzpetini sredi Temnice.

P.S. Organizatorjem Flèche Slovenija in predvsem članom ekipe Antilope Gnu se zahvaljujem za zares epsko doživetje.

29-February-2012
Lightweight spare tire

Well, to be honest, there's no such thing as a lightweight spare tire. Any tire is too heavy to take as a spare. But what you could do, is to have a piece of duct tape, a needle and a thread instead. On a tour you'd have theese things with you, anyway. See my hint on tire boots.

2-January-2012
A taste of Tenerife


In December 2011 I went on a short, one-week cycling vacation in Tenerife. I really had a wonderful time. Great weather, good food, excellent daily trips with a rented road bike. The moment I got back to cold, winter Europe, I started to regret that I didn't stay longer in the Canaries. More info and some pictures are on  http://iikintenerife.blogspot.com/.